Domačini pridobili "zakleti" beneški otok, turistom bodo vstop prepovedali

Ko je italijanska državna agencija za nepremičnine leta 2014 otok – velik približno 7,5 hektarja – uvrstila na seznam za dražbo, so se zanj ogreli številni razvijalci, saj leži manj kot pet kilometrov od Trga sv. Marka, poroča CNN.

Med interesenti je bil tudi konzorcij, povezan z županom Benetk, Luigijem Brugnarom - skupina je ponudila 513.000 evrov, a država nakupa ni odobrila.

V strahu, da bi otok kupil kakšen zasebnik, je Patrizia Veclani nato ustanovila civilno iniciativo Poveglia za vse (Poveglia per Tutti), ki si prizadeva ohraniti otok kot javni prostor. Skupini se je pridružilo več kot 4.500 članov, skupaj pa so zbrali 460.000 evrov in si zagotovili pravico do najema.

"Ni šlo samo za jezo – travmatično je bilo pomisliti na to, da se mesto lahko razdrobi in razproda najvišjemu ponudniku, brez izklicne cene, brez načrta. Kot da bi Rim prodal Fontano di Trevi. Benetke in laguna so eno, neločljiva celota," je povedala Veclani.

Za CNN je dodala, da to vidi kot majhno zmago v boju proti pretiranemu turizmu, ki Benetke že dolgo duši.

Benetke vsako leto obišče približno 30 milijonov turistov, medtem ko se število domačinov vztrajno manjša in je že padlo pod 50.000. Kljub ukrepom, kot so prepoved križark leta 2021 in uvedba vstopnine pet evrov za enodnevne obiskovalce, pretirani turizem ostaja pereč problem.

"Poveglia nikoli ne bi bila glavna turistična točka," pravi Veclani, "a dejstvo, da jo bomo ohranili le za Benečane, je zmaga."

Kaj je ostalo na otoku?

Danes so na otoku ostanki zaraščenega gozda, vojaške trdnjave, 15 razpadajočih stavb nekdanje bolnišnice in presenetljivo velika zajčja kolonija, pravijo člani skupine.

Zgodovina otoka je temačna. V 18. stoletju je izbruh bubonske kuge, ki so jo prinesle bolhe z ladij trgovcev, Poveglio spremenil v karantensko pristanišče za ladje in bolnike.

Pred tem je bil otok naseljen s kmeti in ribiči, njegov začetek pa sega vse do leta 421, ko je bil rimska vojaška postojanka. Med kugo so na otoku množično pokopavali umrle – po ocenah zgodovinarjev naj bi jih bilo več kot 160.000.

V 19. stoletju so stavbe preuredili v bolnišnico za duševno bolne, kjer so bolnike pogosto privezovali in nad njimi izvajali eksperimentalne terapije, kot je denimo puščanje krvi. Bolnišnico so zaprli leta 1968, otok pa je od takrat povsem zapuščen.

Otok duhov?

Zaradi zgodovine so se hitro razširile legende o duhovih, otok pa so obiskali tudi lovci na nadnaravno, denimo ameriška skupina Ghost Adventures, kar je še okrepilo njegov sloves.

"Otok so popularizirali tujci, ki so iskali nekaj, kar bi lahko izkoristili," je povedal Massimo Pera, član civilne iniciative. "Spomini so prepojeni z bolečino, a mi ga bomo spremenili v prostor veselja," je dodal.

Otok sicer nima ne elektrike ne tekoče vode, zato bo obnova zahtevna. Projekt vodi raziskovalni laboratorij APsyM z oddelka za humanistične vede Univerze v Veroni.